Splošno

Domoznanstvo je interdisciplinarno raziskovanje oz. proučevanje določenega geografskega območja, z najširšega, splošnega vidika, ki se deli na posamezne specialne vede (arheološke, geografske, zgodovinske, etnološke, jezikovne, biografske, literarne, …).
Namen zbiranja domoznanskih gradiv je ohranjanje slovenske premične kulturne dediščine, ki je nastajala v preteklosti in še vedno nastaja.
Osnovni namen domoznanske dejavnosti v knjižnici je, da omogoča uporabnikom dostop do gradiva in informacij o domačem kraju.
V domoznanski zbirki hranimo publikacije, oz. tiske, ki neposredno govorijo o krajih z območja delovanja knjižnice, o ljudeh, ki so tu živeli ali delovali ali pa so še dejavni, hranimo tudi šolsko glasilo, občinsko glasilo, diplomske naloge, ki so vezane na območje delovanja knjižnice, … .

Prosimo in vabimo vas, da nam pomagate pri gradnji in izpopolnjevanju domoznanske zbirke. Veseli bomo vsakega vašega prispevka v obliki knjige, brošure, diplome, seminarske naloge,avdio in video posnetka, razglednice, zemljevida, … . Vabimo tudi kulturna društva, zavode, podjetja, da nam pošiljajo gradivo, ki ga tiskajo ali kako drugače izdajajo. S tem  bo gradivo dostopno tudi širši javnosti.

Znane osebnosti

Baron JURIJ VEGA (1754 – 1802)

Najstarejši med znamenitimi osebnostmi, ki so bili doma v naši krajih, je bil zagotovo velik matematik, fizik, astronom, geodet, balistični strokovnjak, topniški častnik  baron Jurij Vega (1754 – 1802), doma iz Zagorice pri Dolskem. Poučeval je matematiko na topniški šoli na Dunaju in tudi sam pisal učbenike. Napisal je sedemnajst matematičnih, fizikalnih in astronomskih del, med katerimi so najbolj poznani njegovi logaritmovniki. Njegova rojstna hiša je tako kot vas in cerkev sv. Križa v Zagorici zgorela v požigu leta 1944. V sedanji hiši je od leta 1976 spominska soba s stalno razstavo.  Barona Jurija Vego smo Slovenci počastili s številnimi publikacijami, spomeniki, znamkami, ulicami, šolami, kraterjem na Luni, asteroidom in tudi s poimenovanjem naše knjižnice. Občina Dol pri Ljubljani si je za svoj občinski praznik izbrala datum 23. marec, dan njegovega rojstva.

V knjižnici hranimo “Vegove” matematične in druge tabele in obrazce (iz l. 1962) ter  knjige, brošure, članke o njegovem življenju in delu različnih avtorjev.

JANKO MODER (1914 – 2006)

Janko Moder, je bil rojen 8. maja 1914 v Dolu pri Ljubljani, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo. Njegovi vzgojitelji so kmalu opazili nadarjenost za učenje, zato so ga poslali v Ljubljano, na Marijanišče. Kasneje se je vpisal na slavistiko (vmes študiral tudi elektrotehniko) in po končanem študiju je začel poučevati na gimnaziji v Ljubljani. Hkrati je delal pri Mohorjevi družbi in bil dramaturg v Državnem gledališču v Ljubljani. Leta 1945 je bil devet mesecev zaprt v ljubljanskih zaporih, kjer je spesnil sonetni venec sonetnih vencev Sla spomina. V sonetih opisuje življenje v zaporih. Zbirko je izdal ob svoji osemdesetletnici. Po letu 1954 je bil prevajalec v svobodnem poklicu, več let predavatelj na Akademiji za gledališe, radio, film in televizijo, urednik pri Cankarjevi založbi, jezikovni svetovalec in lektor pri Mohorjevi družbi, Mladinski knjigi, Mestnem gledališču Ljubljanskem.Je avtor številnih jezikovnih razprav, člankov in radijskih oddaj. Kot član jezikovnih komisij pri Slovenski akademiji znanosti in umetosti je sodeloval pri vseh izdajah Slovenskega pravopisa. Bil je član jezikovnega razsodišča. Urejal je različne knjižne zbirke, med njimi zbirko Nobelovci.

Sestavil je tudi Leksikon nobelavcev. Bil je soustanovitelj in predsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev. Janko Moder prevaja iz več kot 20 jezikov. Izšlo je več kot 500 njegovih knjižnih prevodov in preko 200 govorno izvedenih gledaliških in radijski del. Dobil je Sovretovo nagrado in več tujih nagrad, med njimi za prevode iz norveščine nagrado kralja Olafa in za prevode iz nizozemščine nagrado Martinusa Nijhofa. Je častni član Slavističnega društva Slovenije in Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Leta 1994 je prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. V letu 1998, ko je Občina Dol pri Ljubljani pričela na praznik občine 23. marca podeljavati priznanja najzaslužnejšim občanom, je najvišje med njimi, listino častnega občana občine Dol pri Ljubljani, kot prvemu častnemu občanu doslej, podelila Janku Modru.

Janko Moder je bil dvakrat gost naše knjižnice. Prvič nas je obiskal na samem začetku delovanja knjižnice (april 1998),  drugič pa je predstavil svoj drugi del Svete zemlje- Vladar Samo (april 2005).

V domoznanski zbirki hranimo njegova dela in  prevode , televizijski posnetek na video kaseti- Portret o Janku Modru in video posnetek s prireditve leta 2005, kjer je bil gost naše knjižnice.

MIŠKO KRANJEC (1908 – 1983)

Pisatelj prekmurskih ravnic in prekmurskih ljudi, Miško Kranjec, je del svojega življenja, zadnjih deset let preživel v Senožetih. Dejstvo, da se je preselil v te kraje, je povezan z njegovo ribiško zgodbo. Dolga leta je namreč v te konce hodil lovit ribe in na jesen življenja si je zaželel tu ustvariti dom. Tu je Miško Kranjec zaokrožil svoj velik umetniški opus z  romanom, pravo sago o svoji družini in o Prekmurcih. Knjiga Strici so mi povedali je bila namreč tako izjemna stvaritev, da je zanjo prejel Prešernovo nagrado, že tretjo po vrsti. Delo je bilo vrhunsko in  ni imelo konkurence.
Pisateljski  opus  Miška Kranjca izjemno bogat. V svojih delih je  opisoval življenje v Prekmurju v času med obema vojnama, pa tudi sicer. Nekatere stvaritve bodo za vedno ostale klasika slovenske proze: Strici so mi povedali,  Povest o dobrih ljudeh, Kapitanovi, Mladost v močvirju, Nad hišo se več ne kadi, Čarni nasmeh, številne novele, v katerih je pokazal še posebno mojstrstvo, bodo nikoli izpete pesmi prekmurskega trdega, a obenem tako lepega in romantičnega življenja. Vedno je imel poseben občutek za malega, siromašnega človeka, ki se je s svojim delom, s svojim poštenjem in svojo preprostostjo prebijal skozi življenje. Vedno in povsod se je boril proti izkoriščanju malega, siromašnega človeka. Miško Kranjec je bil namreč preprost človek, prav tak, kakršnega je opisoval v svojih delih. Bil je delaven, prijazen , razgledan in takega so Senožečani tudi poznali in ga sprejeli za svojega. Miško Kranjec je približno toliko časa, kot ga je preživel v rojstnem Prekmurju, na koncu preživel tudi tu, v Senožetih. Vedno je bil vesel ljudi, vedno blizu njih. Tako so Senožečani in Občina Dol pri Ljubljani ob 100-letnici njegovega rojstva pripravila različne prireditve: razstavo reprodukcij njegovih oljnih slik na platnu, razstavo njegovih fotografij, razstavo kopij priznanj, nagrad in odlikovanj, ki jih je prejel za svoje literarno delo, otvoritev njegove spominske delovne sobe in osrednjo slovensko proslavo ob 100-letnici njegovega rojstva.

Ob 100-letnici rojstva Miška Kranjca so izšla naslednja dela: Potnik pod večer : narečna besedila 1925 – 1932, Novele in Povest o dobrih ljudeh. V mesecu novembru bomo v knjižnici pripravili predstavitev knjige Potnik pod večer.

V domoznanski zbirki hranimo njegova literarna dela.

JURIJ FLEISCHMANN (1818 – 1874)

Jurij Fleischmann (18.4.1818 – 23.5.1874) iz Beričevega je bil učitelj in skladatelj. Po končani trivialki in normalki je končal še učiteljsko pripravnico. Glasbeno se je šolal pri svojem bratu Andreju in na Javni glasbeni šoli pri Gašparju Mašku. Že kot 14 letni mladenič je javno orglal. Učiteljeval je sprva na Vrhniki, kasneje pa v Ljubljani na trgovski šoli.

Poučeval je tudi glasbo pri premožnih ljubljanskih družinah. Bil je pobudnik in ustanovitelj čitalniškega pevskega zbora, čeprav ni bil njegov zborovodja. V letih 1848 – 1862 je izdajal prvo slovensko glasbeno revijo “Slovenska gerlica”. Izdal je tudi šolarske pesmi za mladino ter pesmarico “Mične slovenske zdravičke”, med katerimi sta dve ponarodeli:

“Ti si urce zamudila” in “En starček je živel”

Najbolj znane pa so njegove zborovske skladbe. Fleischmann je bil tako prvi slovenski skladatelj izključno posvetnih vokalnih skladb na nekdanjem ozemlju Kranjske. Deloval je tudi kot zborovodja. Od leta 1853 je vodil “Krakovske pevce”…

ANDREJ FLEISCHMANN (1804 – 1867)

Andrej Fleischmann (Flajšman) rojen 22. novembra 1804 v Beričevem, starejši brat Jurija, botanik, pisec botaničnih pregledov in od 1819 do 1850 vrtnar v Ljubljanskem Botaničnem vrtu. Med leti 1850 in 1867 je vodil ljubljanski Botanični vrt in redno izvajal botanična predavanja. Bil je dopisni član bavarske Botanične družbe v Regensburgu in dopisni član Kranjske kmetijske družbe. Napisal je več botaničnih del, med drugim tudi Pregled kranjske flore (1844).
Po njem je imenovanih tudi nekaj rastlin, na primer Fleischmannovo grabljišče (Knautia fleischmanni) in Fleischmannov rebrinec (Pastinaca fleischmanni). Fleischmannov rebrinec (Pastinaca sativa L. var. Fleischmanni (Hladnik) Burnat) – mutanta navadnega rebrinca, najdena na ljubljanskem gradu. Po izginotju na naravnem nahajališču ga od prve polovice 19. stoletja goji samo še Botanični vrt (opis pripravil Botanični vrt Univerze v Ljubljani).

JANEZ JANEŽ (1913 – 1990)

Janez Janež (14. 1.1913 – 11.10.1990) iz Dolskega je po osnovni šoli obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Že od malega si je želel postati zdravnik in misijonar, zato se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, kjer je obiskoval šolo zdravništva znamenitega kirurga dr. Blumauerja.Pred zanesljivo smrtjo se je leta 1945 umaknil na Koroško in uspešno pobegnil s transporta smrti na Vetrinju ter zbežal v Argentino. Ker pa je želel pomagati bolnim in nemočnim, se je leta 1948 odpravil v misijon na Kitajsko. Leta 1952 so ga Kitajci z drugimi misijonarji izgnali na Tajvan, kjer je celo življenje nesebično pomagal bolnikom, pod slabimi delovnimi pogoji, brez plačila, brez odmora.

Bil je tudi uradni tajvanski zdravnik za gobavce. Leta 1995 so krajani in mladina Dolskega, združena v Društvo misijonarja Janeza Janeža postavili doprsni kip dr. Janezu Janežu v spomin, delo akademskega slikarja in kiparja Evgena Guština, ki ga je podaril župniji ob zdravnikovi 5. obletnici smrti.

V domoznanski zbirki hranimo videokaseto Doktor Fan na Tajvanu : portret dr. Janeza Janeža.

JOSIP KLEMENC (1898 – 1967)

Josip Klemenc (4.3.1898 – 28.9.1967) je bil doktor arheologije in univerzitetni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz Dola pri Ljubljani. Njegovo življenjsko poslanstvo se je začelo v Ljubljani, kjer je končal petrazredno ljudsko šolo, predčasno maturiral na humanistični gimnaziji.Njegovo šolanje je prekinila I. svetovna vojna, ko se je skoraj celo leto 1917 boril na Soški fronti, bil nekaj časa v bolnišnicah in se še pred njenim koncem vpisal na juridično fakulteto v Gradcu, kjer je končal semester in se prepisal na zagrebško vseučilišče, kjer je leta 1921 diplomiral iz areheologije in zgodovine in zemljepisa.

Svojo prvo službo je nastopil na ptujski gimnaziji, nadaljeval na celjski gimnaziji, kmalu postal asistent v Arheološkem muzeju v Zagrebu, leta 1930 pa kustos, vse do svoje predčasne upokojitve leta 1942, ko se je iz Zagreba preselil v Dol na svojo rodno domačijo. Na hiši je tudi spominska plošča. Leta 1946 je začel predavati na Filozofski fakulteti vse do svoje smrti.

S svojim poznavanjem starin je objavil popis najd v Ribniku v hrvaški Liki. Kot pionir na področju topografije v takratni Jugoslaviji, je napisal mnogo del in pripravil zemljevide Zagreba, Ptuja in drugih mest, ki so mu prinesli priznanje z imenovanjem za člana Rimsko – germanske komisije na arheološkem inštitutu Nemške akademije. Njegovi področji sta bili tudi numizmatika in epigrafika (stari napisi). Za Slovenijo pa je vsekakor najbolj pomembno njegovo prizadevanje za izkopavanje antične nekropole v šempetru pri Celju.